Moj sosed skos filozofira. In prav je tako.
Kako humanistiko spraviti iz akademskega mehurčka?
- Impact Hub Slovenia
S tem vprašanjem sta se pred dobrim letom ukvarjali tudi Simona Kuntarič Zupanc in Dagmar Nared, doktorski študentki na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Obe sta raziskovalki in obe sta pri svojem delu opažali podobno stvar: veliko zanimivega znanja obstaja, ampak pogosto ne pride prav daleč od ljudi, ki se z njim ukvarjajo vsak dan.
»Znanstveniki premalo komuniciramo,« pravita. Pri humanistiki se jima je zdelo, da je ta vrzel še posebej očitna. Kako torej raziskave, ki se ukvarjajo z družbo, kulturo in vprašanji, ki se konec koncev tičejo vseh nas, približati tudi ljudem zunaj akademskega sveta?
Njuna prva ideja je bil podkast.
Nekoliko večji izziv je bilo ime. Med predlogi se je znašla celo Kolektivna čik pavza, a sta jo hitro črtali. Pet minut ni bistvo, pa tudi cigaret nista želeli promovirati. Ostal je Moj sosed skos filozofira. Ravno dovolj vsakdanje, malo hudomušno in precej daleč od naslova znanstvenega članka.
Podkast je postal prvi projekt Agore, produkcijske hiše za znanstveno komunikacijo, ki jo želita razvijati tudi širše. Danes je del ekipe še Matej Mali, prav tako magister socialne in kulturne antropologije na Univerzi v Ljubljani.
Pri ustvarjanju podkasta se še vedno učijo. Predvsem tega, da za dobro znanstveno komunikacijo ni enega recepta. Včasih najprej najdejo temo, za katero se jim zdi, da bi morala priti v širši prostor, in nato iščejo pravega raziskovalca (sogovornika). Drugič je ravno obratno. Poznajo nekoga z zanimivim raziskovalnim delom in iščejo način, kako ga približati nekomu, ki o tej temi ne ve skoraj nič.
Vsaka tema in vsak sogovornik zahtevata nekoliko drugačen pristop. Ves čas iščejo ravnotežje med tem, da raziskava ostane predstavljena strokovno in natančno, ter tem, da ji lahko sledi tudi nekdo zunaj njenega področja. Pri tem jim pomaga, da so tudi sami raziskovalci. Z gosti si delijo razumevanje raziskovalnega procesa in jezika, kar ustvarja več zaupanja in prostora za pogovor, ne da bi bilo treba kompleksnost raziskave zaradi dostopnosti preprosto odmisliti.
»Potem pa objaviš epizodo in ugotoviš, da je občinstvo zgodba zase.«
Epizoda, nad katero je ekipa navdušena, je lahko med najmanj poslušanimi. Tema, za katero se jim zdi, da smo jo slišali že stokrat, pa nenadoma dobi ogromno odziva. Svoje naredijo tudi algoritmi. Bolj polarizirajoče teme praviloma potujejo dlje, odzivi na TikToku so lahko povsem drugačni kot drugje, dober občutek za zanimivo temo pa še ne pomeni nujno dobrega dosega.
Tudi zato Agora ni več čisto ista ideja, kot je bila na začetku.
Simona in Dagmar sta takrat vedeli predvsem to, da bi to radi delali. Vprašanja o ekipi, financiranju in tem, kako iz ideje narediti nekaj, kar lahko obstane, so prišla nekoliko pozneje. Del teh odgovorov sta iskali tudi skozi program Social Impact Award Slovenia, kjer je Agora leta 2025 prejela nagrado strokovne žirije, nato pa svojo pot nadaljevali še v programu Impact Launchpad.
»SIA je bil tisti moment: samo naredi. Ni treba, da je perfektno.«
In sta naredili. Vmes pa ugotovili, da je treba biti predvsem konsistenten, ves čas preizkušati nove stvari in sprejeti, da vse ne bo delovalo v prvo.
Zdaj Agora počasi stopa tudi izven podkasta. S podporo HUD sklada Univerze v Ljubljani razvijajo etnografski film in raziskujejo, kako lahko znanost komunicirajo tudi skozi sliko. Želijo si več sodelovanja z raziskovalci in raziskovalnimi skupinami ter več različnih formatov.
V ozadju pa ostaja preprosta želja: da humanistika ne bi govorila predvsem sama sebi.
Da bi več ljudi vedelo, kaj humanistični raziskovalci počnejo in zakaj je njihovo delo pomembno. Da bi njihov glas pogosteje prišel v javne razprave. In da bi nekdo, ki novice sicer večinoma lovi med videi na TikToku ali Instagramu, kdaj naletel tudi na Moj sosed skos filozofira in ostal še nekaj minut.
Morda pa potem tudi malo pofilozofiral.
